Literarni večer v Dnevnem centru za brezdomce

V petek, 7.2.2014 zvečer, je bilo v Dnevnem centru za brezdomce zopet živahno. Že ob vstopu v skupni prostor je bilo presenetljivo videti brezdomce, ki so prav doživeto recitirali poezijo.

Na trenutke je bilo že zaskrbljujoče, ko je kdo na pol odigral Prešernov verz: "Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne," in je skoraj sam treščil na tla mimo klopic. Nekateri so živčno pregledovali program, prebirali zaupane jim pesmice, šele začeli pisati svoj prispevek, popravljali napake tiskarskega škrata, ali pa sede nestrpno čakali, da se program začne. Izza ovinka je bilo mogoče slišati nekaj pojočih glasov, ki so se pripravljali na nastop. To so bili glasovi mladinskega pevskega zbora z Dobrove pod vodstvom Nuše, ki nas je uglasila v kulturni večer z vstopno pesmijo – slovensko himno Zdravljica. 

Voditelja Ana in Blaž sta nas lepo pozdravila in ob besedah Nine černe povabila, naj gremo z njima na pot, na pot, ki jo je začrtalo geslo letošnjega literarnega večera: Skupaj na poti, življenju naproti! To geslo nas spremlja že vse od novega leta, saj smo si “Skupaj na poti, življenju naproti!” voščili že na Silvestrovanju za brezdomce.

Prvi del literarnega večera smo začeli „Skupaj“. Ob prispevkih prostovoljcev in brezdomcev smo podoživeli, kar smo skupaj doživljali lani in kar nam je skupno še danes: vezice, klepet in družba, kakšen izlet, pa tudi hrana. 

V drugem delu večera smo se odpravili “Na pot”. V rime oviti verzi so govorili o vabilu, pričakovanju, o želji po odkrivanju nečesa novega, iskanju sebe in drugega, rešitve iz samote, zablod, skušnjav, o hrepenenju po sreči in boljšem življenju.

Zadnji, tretji del pa nam je pred oči postavil naš cilj: “Življenju
naproti”. Da prav živeti ni lahko, so nam poleg pesmic izpričale tudi osebne izpovedi naših brezdomcev, ki težavam navkljub izražajo veliko željo po nečem boljšem, željo po življenju. 

Zborček je s pesmimi in Lucijinim igranjem na citre ves čas prepletal govorjeno in peto poezijo s prozo. Kot zadjno smo vsi skupaj zapeli še Prešernovo O, Vrba.

Ob koncu smo se zahvalili vsem, ki so prišli, še posebej tistim, ki so pomagali oblikovati literarni večer. Voditelj Blaž nas je še povabil k ogledu slikarskih in kiparskih umetnin brezdomcev in prostovoljcev. Vsekakor je bilo poskrbljeno tudi za naše trebuščke, ko smo se ob živahnem klepetu ustavili še na zakuski.

Bil je prav lep večer, na katerem smo omehčali svojo dušo s poezijo, utrdili voljo ob življenjskih mislih, razmigali svoje ustnice v nasmeških duhovitih intervencij in potešili svojo potrebo po druženju. Ravno prav za predvečer slovenskega kulturnega praznika!

Miriam Cukjati