Miklavževanje v dnevnem centru in čudeži se še dogajajo

Ko pomislim na miklavževanje, mi spomini odtavajo v otroštvo. Že mesec pred prihodom  sv. Miklavža smo začeli s pisanjem pisma, razmišljali in razmišljali smo, kaj naj napišemo. Bližje je bil tisti večer petega decembra, bližje in bližje je bil cmok v mojem grlu. Prišel je 5. december in že od popoldneva smo se tresli, saj smo po vasi že zaslišali prve gromke zvoke parkenljov.

Vedno sem hotela, da že vsi sedimo ob sedmih na kavču, čeprav so parkenlji prišli šele okoli devete ure zvečer. Ko so prišli, smo vsi otroci hoteli sedeti pri mami, saj nje niso nikoli odnesli. Po odhodu Miklavža pa je sledil najboljši del – pripravili smo peharje in odšli spat.čeprav smo to noč zelo težko spali in verjetno je to edini dan v letu, ko sem se zjutraj, ob uri, ki je kazala pet, brez težav zbudila. Zgoraj smo se vsi otroci zbrali in stekli dol. če ta dan ni bilo šole, smo celo dopoldne porabili za odvijanje daril, za občudovanje, za veselje. 
 

Še vedno rada napišem pismo, nastavim pehar in tudi danes zjutraj me je najmlajša sestra zbudila ob petih in zavpila: »Darilaaa!«. To razveseljuje vsakega človeka, zato smo tudi letos v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote organizirali miklavževanje za brezdomce. Tudi oni so pisali pisma in nekatera so bila prav zabavna, pri nekaterih pa je zaslediti iskrenost in globino. Tako si je na primer Primož zaželel da odneseš iz mojega življenja vse, kar je odveč. Prosim te, da prineseš v moje življenje vse, kar je potrebno za zdravo, srečno in polno življenje, čeprav še sam ne vem, kaj naj bi to bilo. Pisma smo zbirali v srednje veliki kartonasti škatli, ki je služila kot nabiralnik. Tri dni pred Miklavževim prihodom smo škatlo odprli, pisma prebrali in jih poslali g. Severu, ki nam je tudi letos izdelal lep plakat, ki sedaj krasi steno dnevnega centra.

Že v petek, 2.12., se nas je zbralo kar nekaj pri zavijanju daril. Zavijali smo sponzorska darila, ki jih je Urška pripravila za brezdomce in prostovoljce. Z delom smo bili hitro gotovi, saj jih je zavijalo veliko pridnih rok. Imeli smo kar nekaj priprav. S pomočjo Martine, Nuše, Simone, Andreje, Urške in ostalih prostovoljcev, smo pripotovali s pripravami h koncu.  

In prišel je ponedeljek, 5. december. Dobili smo se ob treh in igralci so pridno vadili igrico. Šla jim je odlično, saj so se besedilo res naučili. Ob štirih so
začeli prihajati brezdomci. Popisovali smo njihova imena in jih pisali na darila, da je vsak brezdomec zaslišal svoje ime iz Miklavževih ust. Brezdomci so se še tuširali, iskali obleke, dvakrat v tej uri so nas obiskali policaji, imeli smo kakšen prepir, a, ko je ura enkrat odbila 15 čez peto, se je vse skupaj le pričelo. Prostor je bil  pripravljen, brezdomci so v pričakovanju sedeli in čakali. Kot otroci. Kot jaz, ko sem čakala doma v dnevni sobi na prihod parkenljov in jutranjih daril: »Ah, kaj pa je to, itak vem, da oči in mami prineseta darila«, hkrati pa je v meni raslo pričakovanje in tisto skrito hrepenenje. To sem občutila tudi pri brezdomcih.

Kakorkoli, odprla so se vrata in vstopila sta dva angelčka, za njima pa sta se tiho priplazila še parkeljna, ki sta kasneje postala kar glasna. Igrico so izpeljali odlično, brezdomci so se odzivali, saj so ves čas komentirali igrico in o njej govorili. V igrici z naslovom čudeži se še dogajajo smo res poudarili napredke, ki so jih brezdomci storili skozi leto. Sledil je prihod sv. Miklavža, ki je svojo vlogo popestril s šaljivim nagovorom brezdomcev. Zapeli smo pesmico in
sledilo je razdeljevanje daril. Kako veliko nam pomeni, ko nekdo pokliče naše ime, nas pogleda in nam izroči darilo. Tako nam, prostovoljcem, kot tudi brezdomcem. Končali smo z molitvijo in nadaljevali z večerjo.

Bilo je lepo. Iskreno. Ko opazujem takšne dogodke, vidim ljubezen in hrepenenje po ljubezni. Kako hitro oči zažarijo, ko te pogleda Miklavž in ti izroči darilo,ti pove, da bodi še naprej tako priden. Pa čeprav vemo, da je le človek, oblečen v sv. Miklavža. Je le človek, ki te pogleda, izreče toplo besedo in ti izroči skromno darilo. Je to kaj drugega kot čudež ljubeznič

Uršula