Nagradni izlet v Postojnsko jamo

Ob koncu leta smo se v Društvu prostovoljcev VZD želeli na poseben način zahvaliti našim fantom, ki so se skozi celo leto 2014 pridno angažirali pri delu in dejavnostih društva.

Razmišljali smo, kako naj ovrednotimo prizadevanje tistih, ki so vsak dan prihajali na vezice, kuharsko delavnico, redno pomagali pri čiščenju in pospravljanju dnevnega centra ter s svojo pozitivno naravnanostjo spodbujali tudi druge brezdomce k odločitvi za bolj polno življenje. Seveda smo mislili tudi na fante, ki so bili v tem letu vključeni v program Resettelment. Tudi njim smo želeli pokazati, da cenimo njihov trud in dobro voljo, ki so jo izkazali pri delu na vrtu, njivi, gradbišču in v kuhinji. Vemo, da je delo že samo po sebi nagrada, saj ohranja dostojanstvo, vrača upanje in vero vase. Vseeno pa smo iskali način, kako ovrednotiti prehojeno pot in dati spodbudo tudi za naprej. Odločili smo se, da bomo fantom podarili nagradni izlet. Na silvestrovanju smo jim slovesno podelili darilne bone, ki so jih unovčili v soboto, 10. januarja, na dan izleta.

Kakor smo že vajeni, se je naše druženje, ki smo se ga udeležili tudi zaposleni s svojimi družinami, začelo z zajtrkom v dnevnem centru. Dobro razpoloženi smo se razporedili po avtomobilih in se odpeljali. Kamč V Postojnsko jamo. čeprav smo bili zelo pisana druščina, stari od enega pa vse tja do sedemdeset let,  smo se ogleda tega naravnega čudeža veselili vsi. Najstarejši med nami, Milenko, si jame ni še nikoli ogledal, marsikdo od nas pa je bil v njej nazadnje v osnovni šoli. Pričakovanja so bila zato velika.

Na parkirišču pred vhodom v jamo se nam je pridružila še delegacija z Mirenskega Grada. Naša skupina se je tako še okrepila in je sedaj štela 27 članov. Veter je mrzlo zavijal okoli naših ušes in radi smo si v spomin priklicali podatek, da je v jami temperatura stalna, ne glede na vreme in letni čas zunaj. Blagih 9 stopinj in brezvetrje - še en razlog več, da smo si čim prej želeli v jamo.

Ogled se je začel bliskovito. Pred vhodom v jamo so nas namreč pričakali fotografi in nas vsakega posebej večkrat fotografirali. Občutek je bil kar malo neprijeten. Pravilno smo ugotovili, da nam bodo ob koncu ogleda skušali fotografije prodati. Naše misli pa so se kmalu usmerile čisto drugam. Vožnja z vlakcem! Uuuuaaauuu!

In odpeljali smo se v podzemlje...

Na kaj misli človek, ko si ogleduje čudovite rove, kapniške skulpture, naravne dvorane in galeriječ Morda pomisli na to, kako majhni smo ljudje v prostoru in času. Morda začuti, kako velik je Bog, ki vse tako čudovito ustvarja. In gotovo pomisli tudi na to, kako čudovite zaklade ima naša Slovenska dežela. Vse to. In na kaj smo še mislili mič Med drugim na našega naj direktorja Petra, ki je tokrat zaradi bolezni moral ostati doma. če bi bil z nami, bi mu povedali, naj še naprej vztraja in naj ne obupa nad nami, ker se v njegovi šoli tako počasi spreminjamo in rastemo. Še vedno nam gre hitreje, kot kapnikom tukaj v Postojnski jami, ki zrastejo v dolgih 30 letih komaj 1 milimeter! :)

Kdo bi si mislil, da smo prehodili dva kilometra. Miklavž, nosorog, špageti, papiga, čolnički, jaslice, mostovi, zavese ... Res, dežela tu spodaj, se zdi kot iz pravljice. Na koncu pa še znamenita človeška ribica! Res, imeli smo kaj videti in doživeti. Piko na i smo dodali še sami, ko smo v zadnji, zelo akustični dvorani skupaj zapeli Dan ljubezni. Slišalo se je čudovito. In ko nam bi skoraj postalo žal, da je ogleda že konec, smo spet sedli na vlakec. Uuuuaaaauuu!

In kako se je nadaljeval naš dan na površjuč Lepo. Skupinska fotografija pred jamo, potem pa kosilo na turistični kmetiji Hudičevec. V prijetnem ambientu, ob dobri hrani in pijači, smo počasi zaključili naš nagradni izlet. Lahko bi še kaj napisali o tem, kako so nam gasilci oprali avtomobile, pa o tem, kako je Osim otrokom povedal afriško pravljico, pa o slastnem štrudlu, ki ga je spekel Andrej ... a, morda je najbolje, da tukaj končamo. Nekaj spominov bomo zadržali zase. Z vsemi pa naj delimo, da smo se imeli lepo - pa ne le zaradi izleta, ampak predvsem zaradi veselja nad vsem, kar smo skupaj ustvarili in naredili v preteklem letu in v pričakovanju tega, kar bomo skupnega še doživeli. Veseli smo, da smo lahko skupaj!

Na koncu pa bi se radi prisrčno zahvalili tudi upraviteljem Postojnske jame, ki so nam ob tej priložnosti podarili 15 brezplačnih vstopnic in družini Simčič za prijazno pogostitev.

us