Domov

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Peter in Mateja – najina zgodba o tem, kako sva 'postala in ostala' prostovoljca

   

Bilo je leta 2012. Kot mlad par sva se znašla sredi gospodarske in osebnostne krize. Peter, mlad arhitekt, je po letih prekomernega in intenzivnega dela, ostal skoraj povsem brez dela. Mateji pa se je zataknilo ob koncu študija politologije. Kar naenkrat sva spoznala, da imava veliko neizkoriščenega prostega časa in tudi, da sva precej osamljena, da nimava družbe, v kateri bi se dobro počutila. Dobila sva idejo, da bi lahko postala prostovoljca in tako koristneje izkoristila čas, spoznala nove ljudi in se družila, hkrati pa pridobila tudi nove izkušnje. Bilo pa je kar težavno, ker naju je bilo strah zares iti v akcijo. Vsak dan sva govorila, da bova šla jutri, ampak tega dneva kar ni in ni bilo. Strah naju je bilo, kako se bova obnesla v novem okolju, med novimi ljudmi. Potem pa je enega oktobrskega dne padla odločitev! Na internetu sva iskala možnosti, kje bi lahko delala kot prostovoljca. Odločala sva se med delom z mladimi odvisniki od drog ali med delom z brezdomci. Na koncu sva se odločila za delo v dnevnem centru za brezdomce, ki deluje pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Dogovorila sva se s Simono iz dnevnega centra in naslednji teden sva že bila pri njih!

V dnevni center za brezdomce greva ponavadi dopoldan. Skupaj z brezdomci pripravimo zajtrk in pozajtrkujemo, potem pa tudi skupaj pospravimo. Nato sledijo različne kuharske in ustvarjalne dejavnosti. Skupaj pečemo piškote, kruh, imamo čistilne akcije, ustvarjamo pa tudi z glino, rišemo, izdelujemo okraske, itd. Lepi so trenutki, ko skupaj z brezdomci očistimo dnevni center in smo po končanem delu vsi zadovoljni, ko se nasmejimo kakšni šali, ko poskusimo piškote, ki smo jih skupaj spekli. Takrat je v dnevnem centru prijetno in zelo domače vzdušje. Delo z brezdomci je tako velikokrat lepo in poteka brez težav, včasih pa je tudi polno izzivov in zelo naporno. Podobno kot v odnosih doma, med prijatelji ali v službi. Le da se v dnevnem centru pri brezdomcih srečujemo z veliko večjimi ranami in so zato konflikti veliko bolj intenzivni. V težkih trenutkih in konfliktih pridejo na dan tudi najine rane in pomanjkljivosti, s čimer se je velikokrat težko soočiti. Tako prostovoljno delo v veliki meri doživljava tudi kot delo na sebi. O dogajanju med delom in o našem počutju se odprto pogovarjamo na refleksijah po končanem delu in na dnevih prostovoljcev. To nas prostovoljce dodatno povezuje in nama zelo pomaga, da v prostovoljnem delu vztrajava že pet let.

Prostovoljno delo se od drugih del razlikuje po tem, da ne delamo za plačilo ali lasten dobiček, temveč delamo za drugega in ne pričakujemo nič v zameno. Vseeno pa sva s prostovoljnim delom dobila ogromno. Nove izkušnje, nove prijatelje, predvsem pa priložnost, da lahko izboljšava marsikatero najino pomanjkljivost in tako tudi osebnostno rasteva.

Ker prostovoljno delava skupaj kot par, lahko dajeva eden drugemu podporo, se opogumljava, ko je težko, včasih tudi skregava, glavno pa je to, da skupaj vztrajava. Najini domači sicer občasno pokažejo nekaj zanimanja za najino prostovoljno delo, ne čutiva pa kakšne posebne podpore iz njihove strani. To je tako najin skupni čas z brezdomci, ostalimi prostovoljci in zaposlenimi. Vesela in hvaležna sva, da sva lahko del te pisane druščine in da se vsi skupaj trudimo in ustvarjamo dom.

 

Mateja in Peter