Slavnostno kosilo v gostilni Šestica

V petek, 10. januarja, okoli 14h, se je pred gostilno Šestica v Ljubljani zbrala pisana druščina. Bili smo brezdomci in prostovoljci iz Dnevnega centra za brezdomce Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Prišli smo, ker smo v dar dobili kosilo za brezdomce. Podaril nam ga je Nejc Oder, ki je  idejni vodja projekta Moral hero challenge, preko katere organizira dobrodelne projekte v spodbudo ljudem v stiski.

Ta res lep dar smo prostovoljci uporabili za to, da smo s kosilom obdarili najbolj prizadevne brezdomce v dnevnem centru, ki so si vse leto 2013 prizadevali za izboljšanje svoje situacije preko različnih dejavnostih, ki jih organizira društvo. To je Delovno usposabljanje, znotraj katerega brezdomci pomagajo pri čiščenju in pospravljanju dnevnega centra, pri kuharskih delavnicah in dopoldanskem delu - spenjanju vezic za proizvodnjo v tovarni Eurel ter program Resettlement (Namestitev in ponovno vključevanje v družbo), kjer se brezdomci za nekaj dni na teden umaknejo z ulice in ob delu in druženju skušajo spreminjati svoj stari način življenja.

Na kosilo smo povabili 24 brezdomcev. Vabila smo jim podelili na silvestrovo, ko smo slavnostno razdelili tudi druge nagrade za polletno angažiranje pri različnih aktivnostih društva. Povabili smo tudi našega najbolj prizadevnega prostovoljca Francija in najboljšega direktorja Petra. Kosila se je udeležilo 16 brezdomcev, Franci in trije zaposleni, ki smo skrbeli za lepo vzdušje. Eden od brezdomcev pa je bil tako slabega zdravja, da smo mu kosilo odnesli v zavetišče.

Na začetku smo spoznali g. Nejca, ki je brezdomce pozdravil in jim rekel nekaj spodbudnih besed, nato smo začeli s kosilom. Nismo se najbolj znašli v ambientu, ki ga nismo vajeni. Kljub temu smo se potrudili, da smo se sprostili in se imeli skupaj lepo. Vsak je bil ponosen nase, da si je prislužil nagrado in vztrajal v dobrem skozi celo leto. Vsi smo se tudi razveselili dveh prijateljev, ki sta bila z nami po dolgem času, saj sta zaradi slabega zdravja že nekaj mesecev v domu za ostarele. Tudi onadva sta bila vesela stare klape, s katero sta kar nekaj časa vsako popoldne v dnevnem centru igrala človek ne jezi se in ob dopoldnevih spenjala vezice.

Po kosilu smo še nekoliko posedeli in poklepetali, nazdravili s kozarcem vina, nato pa vsi skupaj odšli na bolj domač »teren« - v dnevni center, kjer smo kot vsak dan zopet igrali človek ne jezi se, Šah ali spenjali vezice. Ostal nam bo lep spomin na prijetno popoldne, ki smo ga nekoliko drugače preživeli skupaj.

nz