Teden križevega pota v dnevnem centru

Bil je ponedeljek, ko so smo bili vsi, brezdomci in prostovoljci Dnevnega centra za brezdomce, povabljeni v ustvarjalno  delavnico ustvarjanja križevega pota. Mnogi v spraševali: »Kje pa je ta pot, kdo in kdaj se je to zgodilo?«

Vsak je lahko na svoj način izrazil svoj križev pot in ga vključil v Jezusovega, potem pa ga v skupni molitvi podelil z drugimi. Ena od prostovoljk, študentka Likovne Akademije, je vodila likovno delavnico. Vsi, ki so se je udeležili, so ustvarjali z ogljem. Drugih nekaj pa je zbiralo pisne prispevke tistih pogumnih, ki so bili pripravljeni svojo prehojeno pot ali razmišljanje tako izpostaviti, da smo jo lahko potem skupaj molili v postajah Križevega pota.

V torek sem se prvič  udeležila  Dneva brezdomcev, ki je bil tokrat povezan z molitvijo tega Križevega pota. Prostor dnevnega centra  je bil poln. Torej kar precejšnja množica brezdomcev in prostovoljcev ob g. Petru, Simoni in drugih odgovornih.

Ne morem, da ne bi vedno znova občudovala  prizadevnosti najbolj zvestih. Kar nekaj jih je in to iz vrst študentov, dijakov, upokojencev, samskih  ali poročenih, zaposlenih,  do brezposelnih in potem še nekaj nas in tudi bogoslovcev. Skupaj prav pisana družba.

Torej, nekaj jih je že dopoldne z brezdomci ustvarjalo prostor, ki je bil kar spremenjen. Z likovnimi in pisnimi prispevki so se po stenah dnevnega centra vile postaje našega Križevega pota, ki smo ga potem tudi skupaj molili. Še prej je bila vsakemu dana prilika, da se izrazi s pohvalo ali kritiko ali kakšnimi predlogi, ki smo jih tudi pogumno povedali. Na koncu smo bili vsi mnenja, da vse to sporazumevanje uspeva že veliko bolj urejeno in spoštljivo. Da si ne skačejo več v besedo ali si nasprotujejo, kot je bilo to menda na začetku.

Tisti dan pa je bil tudi dan žena. Ravno prilika za enega od fantov iz zavetišča, ki je sicer gostinske stroke, da se izkaže s svojimi sposobnostmi. Ob obilici orehov iz Predoselj, ki so jih že prej seveda tudi sami čistili in z dodatkom še drugih potrebnih dobrot, so nastajale  okusne kroglice, na koncu povaljane v kokos in seveda brez ruma. To je bil priboljšek tistega dne po večerji za vse. Si lahko predstavljate, da je  bilo že samo videti dobro voljo in ponos prisotnih ustvarjalcev, plačilo brez primere.

Četrtek je bil spet dan običajnega prostovoljstva, meni pa takrat prav posebno zgovoren! Vse je bilo živahno kot vedno. Dva prostovoljca sva bila v pralnici, ostali v kuhinji, pri družabnih igrah in pogovarjanju. Že proti večeru pride v pralnico prav počasi in previdno mož na dveh berglah. Bil je razmršen, zaraščen, bled in na prvi pogled koščen. Skoraj sva se ga prestrašila. Na vprašanja je odgovarjal z glasom, kot iz onostranstva, zamolklo in komaj slišno. Ko sem prišla bliže, sem videla, da ima  ta mož zelo velik trebuh in močno otečene noge z ranami pod povoji in na petah. Povedal je, da je iz bolnice, kjer je bil mesec dni v komi. Zdaj se mu počasi zboljšuje in so ga dali ven. Začudila sem se. Nisem vedela ali naj mu verjameva dobesedno ali samo na pol, pa tudi tisto bi bilo že dovolj.

Ta mož je prvo noč prespal pri svojem kolegu v zavetišču na Poljancu. Delila sta si posteljo. Vendar to, razumljivo, ni moglo zdržati dolgo. Niso jima tega pustili. V  dnevnem centru so se dogovorili za posredovanje.  No, zdaj je bil tu  in sem bila vesela, da sva v pralnici  možu našla primerna oblačila, da je lepo sprejel pomoč  pri umivanju in oblačenju. Tudi z nekaj rezerve  sva ga opremila, saj ga je naša Simona že prišla iskat in ga po posredovanju peljala v zavetišče  k sestram Matere Terezije na Ježico, ker drugje ni našla prostora.

Eden od brezdomcev, ki je bil ravno v formi,  je že kar redni frizer.  Lepo ga je postrigel in obril. To me  je še posebej nagovorilo, da  si namreč  radi med seboj pomagajo. Tako se je v lep večer končal ta mimohod, meni pa se misli večkrat vračajo v  te naše  razmere…

Ostal je še petek. Večer, ki bi ga ne hotela preskočiti in če biga, bi mi bilo resnično žal. Sestre Uršulinke so povabile prostovoljce in brezdomce  za molitev 'našega Križevega pota' v petek po večerni sv. maši. V  cerkvi je to že običajen čas molitve sv. Križevega  pota.

Neutrudna so bila naša medsebojna povabila in spodbude, da bi se  nas vseh skupaj le  nekaj nabralo. In res. Na koncu je bilo za vse pravo presenečenje . Kar okoli trideset  nas je prišlo k maši in potem ostalo še za molitev Križevega pota. Vsi so se tako lepo uredili, da nas  je bilo kar veselje pogledati. Med nami ni bilo razlik.

G. Adam nas je lepo vključil in predstavil občestvu, sestre so nas pričakovale. Pri molitvi Križevega pota je vsak od pogumnih bral svoj prispevek, ostalo pa smo si razdelili.

In še presenečenje za konec. Sestre so nas vse povabile na košček pizze in peciva s čajem. Vsi smo bili veseli in to se je čutilo. Posebej tisti, ki so bili pripravljeni izpostaviti del sebe in to vključiti v molitev, so se mi zdeli res srečni. Ni jim bilo težko odgovarjati na dodatna vprašanja. Pač, niso se čutili več sami. Predno smo se razšli, je prišla z nekoliko napora s sestrskega kora še starejša sestra,v imenu vseh, ki so gori sledile  molitvi. Za vsakega 'postajnika' je našla  križec kot obesek na sponki, da si ga bodo lahko pripeli na suknjiče, če nimajo verižic. Prav ganljivo, vstajensko!

Vedno več mi pomeni, da sem lahko del te družine, ko kdaj skupaj tičimo v blatu in tudi že gledamo svetlobo. Pri tem smo si vsi enaki, razen nekaterih okoliščin, za katere imamo včasih, kot posamezniki, prav malo zaslug, ali ne?

O Gospod, bodi za vse zahvaljen po sv. Vincenciju in sv. Ludoviki in seveda  m. Brandis!

s. Sonja