Brezdomci pisali in brali svoje pesmi na literarnem večeru

V Dnevnem centru za brezdomce je od 12. januarja potekala literarna delavnica. Njen namen je bil spodbuditi brezdomce k ustvarjanju; da zapišejo svoja razmišljanja, pesmi in še kaj.

Kot neizkušena novinka sem imela v glavi razne ideje in načrte. Že prva delavnica je moja pričakovanja in plane postavila na realna tla. čeprav je bilo obveščanje o delavnici izvedeno v predhodnem tednu, to ni vplivalo na zanimanje brezdomnih. Potrebno je bilo pristopiti do vsakega posameznika in ga osebno povabiti.

Ni mi preostalo drugega, kot da sem »zavihala rokave« in začela vabiti posameznike; jim prigovarjala, jih spraševala, skupaj smo razmišljali (včasih težje, včasih lažje), … Počasi so se črke na listih spreminjale v osebne izpovedi, razmišljanja, želje ali pesmi. Kljub temu, da se jih je večina branila z  NE, ne znam, bom drugič, nimam časa, čakam na tuš, nič ne vem, zakaj jaz, danes nisem pri volji ipd., so se popisani listi v moji mapi, kamor sem spoštljivo in hvaležno spravljala prav vse napisano, množili. Nekateri so bili vedno znova presenečeni: »Kaj sem povedal/povedalač« Le redki so pogumno segli po mapi s praznimi listi in pisali.

Zapisala sem njihove resnične besede; nisem spreminjala besed ali oblike, to je bilo njihovo resnično delo in njihova izpoved; preprosto človeška, iskreno nedolžna, a ravno zaradi tega še toliko bolj, vsaj meni, dragocena.

V petek pred kulturnim praznikom smo imeli pravi, čisto naš kulturni večer. Po večerji je v dnevnem centru ostalo malo manj kot 30 brezdomcev. Tudi prostovoljcev je bilo precej, saj smo imeli veliko dela (platno, slajdi, filmček, glasba, spremljanje s kitaro, priprava peciva in sendvičev, ...). Skupaj smo lepo uredili dnevni prostor (prti, svečke, oder na podestu) in na moje začudenje so bili vsi prisotni neverjetno mirni; kot bi v prostoru lebdelo nekakšno svečano vzdušje in pričakovanje.

Program je bil dobro pripravljen, prav tako tudi voditelja Nina in Osim. Sama sem bila najbolj pozorna na »ustvarjalce« z literarne delavnice. Ponosno in zadovoljno(kot mati spremlja svoje otroke) sem spremljala tiste, s katerimi mi je uspelo kaj napisati. Opazila sem, da so tudi oni sami ponosni. Tiho so spremljali dela drugih in dokaj suvereno prebrali svoja. Na koncu smo jih še posebno pohvalili in vsak je dobil knjižico z zbranimi prispevki in veliko čokolado. Moj trud in včasih malodušje je bilo bogato poplačano, ko sem na njihovih izrazih in obrazih opazila ponos, samospoštovanje in zadovoljstvo.

Bil je res večer, ko smo bili vsi preprosto človek, ko je za hip izginil pust in večkrat grd vsakdan, ko sem jim samo s smehljajem pokimala, čestitala in so srečni pokimali nazaj, češ ... vem!

Darja Grad

Avtor fotografij: Jakob Merljak

V spodnji priponki si lahko dela brezdomcev in prostovoljcev tudi sami preberete.