Pot ob žici malo drugače

V soboto, 9. maja, smo se zjutraj najprej zbrali v Dnevnem centru za brezdomce na zajtrku. Ljubljana je bila že ob 8h vsa na nogah, saj je bil na sporedu pohod ob žici ter tek trojk. Tako nam je bilo takoj jasno, da je naš pohod v sozvočju gibalnega stanja Ljubljane. V miru smo pozajtrkovali,  se razdelili po avtomobilih in peljali v čudovito malo vasico Predoslje, ki leži malo severno od Kranja. Tu je bil naš bazni tabor in izhodišče za naskok ... no, ne ravno na kakšen vrh, ampak na jezero v vasi Preddvor, ki leži, kot se pokazalo kasneje, slabi dve uri hoda od izhodišča. Tu se nam je pridružilo še par zaposlenih dnevnega centra, njihovi otroci in nekaj brezdomcev. Tako pisana druščina, ki je vsebovala osebe vseh starosti, od najmlajših otrok, preko celega spektra mladih in zrelih, do tudi že starejših, se je odpravila na pot.

Skozi vas na odprto in mimo kongresnega centra Brdo, nas je pot peljala ob vedno zanimivem robu gozda v ravni liniji, ki ji ni bilo videti konca. Tudi naša pot je bila ob žici, le da je to bila žica, ki nas je ločila od državnega območja Brda. Ko je linija začela zavijati, je bil pod velikim drevesom čas za prvo pavzo. Ponovno hidrirani smo pot nadaljevali skozi gozd, čez polja, mimo kmetij in skozi vas Preddvor, do končnega cilja – jezera Črnava za vasjo.

Po poti se je piskalo in cvililo na travnate liste in regratova stebla,  dirkalo z otroškim vozičkom, debatiralo o raznoraznih temah, kot so: žur prejšnje noči, delo v Iraku v sedemdesetih letih, o »bencinu«, žitu, otrocih... Po prihodu na cilj, si je vsak našel svoj kotiček ob vodi, na klopci ali na travi. Najprej smo pomalicali, nekaj popili in si nekoliko oddahnili. Po fotografiranju so se nekateri sprehodili naokrog, otroci so se igrali ob vodi, nekateri pa smo se ulegli na trato in uživali v prelepi naravi. Potem smo se počasi odpravili okrog jezera, gledali ribe, jim dali nekaj paglavcev za posladek ter se sprehodili skozi čudovit gozd velikanskih cipres in celo sekvoj. Za nazaj smo imeli organiziran, oziroma  improviziran prevoz. Bilo nas je veliko in prevoznih sredstev malo, tako smo se, kar nas je bilo »viška«, kar zavalili v prtljažnik kombija in se par kilometrov do baznega tabora smejali in premetavali. V baznem taboru nas je na naše veselje pričakalo toplo, okusno kosilo, ki smo ga pospravili kar na prostem, med sadnim drevjem v čudovitem parku. Po kavici in kramljanju smo se sredi popoldneva vrnili v Ljubljano.

To je bil res lep izlet, vzdušje veselo in večinoma mirno. Le redki trenutki nejevolje in težkih čustev so se včasih primešali zraven. To je razumljivo, saj smo se na poti, tako kot vedno v življenju, soočali tudi sami s seboj in s svojimi še nepovezanimi čustvi in strahovi. Tako je bil pohod zame in verjamem da tudi za druge, poleg druženja in gibanja, tudi spoznavanje samega sebe.

Peter Rijavec